AMAYA - po 3 letih prvič odprla škatlico z zaročnim prstanom

O PESMI

"Sleep Alone je zadnja pesem, ki sem jo napisala, ko sem bila v svojem najbolj ranljivem obdobju, takoj po razhodu z dolgoletnim partnerjem na Švedskem. Dve leti sem čakala na pravi trenutek, da jo izdam, potem pa sem si na neki točki morala priznati, da vso zgodbo v resnici še vedno zadržujem pri sebi, ker se še nisem dokončno poslovila. 

S prvim singlom letošnjega leta (Goodbye) sem se odločila, da moram preteklost pustiti za seboj, četudi me mora srce še malo dohiteti. Mislim, da je Sleep Alone moja najljubša skladba do sedaj. Zanjo smo v Stockholmu posneli spremljavo 30-članskega orkestra v legendarnem studiu Abbey roads (sedanjem Baggpipe, kot je tudi ime založbe, pod katero sem podpisana) in seveda je bil to tudi studio, v katerem sem spoznala svojega bodočega in bivšega zaročenca. Včasih si rečem, da so nekatere stvari preprosto preveč neverjetne, da bi bile naključne, in da se resnično vse zgodi z razlogom. Hkrati pa je to prva avtorska pesem, odkar sem prišla iz tujine. Zanjo nameravam posneti tudi različico s slovenskim besedilom, ki že nastaja in česar se zelo veselim. Vsekakor menim, da lahko pesem še bolj osebno naredi prav materinščina."

O VIDEOSPOTU

"Sodelovala sem z isto ekipo (Max visuals) kot pri spotu za pesem Goodbye. Tudi tokrat smo se lotili enakega podviga – posneti videospot v enem poskusu. Z menedžerko Niko sva dolgo iskali stanovanje, ki bi bilo prostorno, z retro pridihom in karseda domačno. V samem središču Ljubljane smo našli popoln prostor, v katerega sva z Niko nato iz štajerskega konca privlekli dva kombija raznih stvari, ki so jih posodili babice in dedki. Kot nalašč v moji domači vasi (Svečini) stoji grad, v katerem se skrivajo Zakladi iz podstrešja, ki jih zbirata zakonca Hauptman, ki sta nam posodila neverjetno dragocene retro predmete. Rekli sva, da bova odprli kar spletno stran Hrčkarija in najin tovorni kombi oblekli v plišastega hrčka. (smeh) Spot se zaključi v preddverju, kjer odprem kovček iz Stockholma, v katerem je še vedno moj zaročni prstan. Vse od takrat, ko sem se selila domov, škatlice z njim sploh nisem mogla odpreti. Zdaj sem jo odprla in začutila mir v duši. Da je vse tako, kot mora biti, in da se odločam, da zaupam življenju. Fantje iz ekipe so se potem v šali spuščali na kolena in se zaročali, kar je pripeljalo do tega, da smo prstan izgubili. Skoraj bi si rekla, da je to že neke vrste znak, ko se je vseeno nazadnje zableščal izpod preproge v trenutku, ko sem bosa stopila na nekaj ostrega ..." No, prstan je zaenkrat še v predalu - ga pa nameravam vrniti.